Tag Archives: bucket list

Zrak, Voda, Blato, Ogenj

Emm…ja. Tam nekje s tremi leti se po Freudu neha analna faza pri otrocih in tam nekje po 10 letu tudi igranje z naravnim blatom ni več smešno oziroma se ne spodobi. Ampak biti umazan, kot oink oink oink pujsek vsake toliko časa, da eno posebno zadovoljstvo, tako da je biti blaten od nog do glave prišlo celo na moj bucket list. Odrasli smo si izmislili vse sorta bolj ali manj zakomplicirane načine kako se lahko zapacamo z blatom, pa da to ne izgleda preveč neresno in otročje. Ne se delat, da ne veste o čem govorim, vi, woodstock wannabe obiskovalci, mud wrestlerji, obiskovalci blatnih kopeli, glinenih peelingov in čokoladnih masaž, in tudi vi, ki vam vedno “ponesreči” pade semf iz hot doga na svežo majico se nimate kaj smejat. Mmh!

Še en prijeten način packanja je bajk. Tak brez strešic in z debelimi gumami kot nalačš za vožnjo po poteh, ki se ob dežju spremenijo v blato in potem…pač, te ponesreči poškropi od glave do pet in ti se delaš, če si tak malo bolj sramežljiv, kot da ti je to v veliko nadlogo, v resnici pa se v srcu čisto otroško krohotaš ali pa pač že kar sredi gozda pri žganju čez eno lepo levo bandico iz dna grla zavriskaš in zaviješ še čez naslednjo lužo. Špljoc…čmok čmok.

Ampak zadeva ni prišla na bucket list zaradi blata samega. Ampak zaradi enega drugega elementa. OK, voda je že osnova za blato pa še za kaj in bit na zraku je tudi lepo…ampak gre se za ogenj. In to ne katerikoli navaden ogenj ampak ogenj v nas samih. Tisti plamen, ki ga večina ima v sebi v mladosti, potem pa le ta ugasne pod težo obveznosti, pomanjkanja časa in vsega tistega kar je razumno, logično, racionalno, resno, odraslo in se spodobi. Oziroma na kratko – pod težo vsakodnevne rutine in dolgočasja. Fora je, da stvar sploh ni tako enostavna. OK, eni imajo že po naravi v sebi malo več kerozina in otroškega duha ampak vseeno, dejstvo je, da se s časom razpoložljivi čas v katerem res delaš kar hočeš manjša. Nekaj, ker smo si tako krivi sami in nekaj, ker tako pač je. Z usihanjem tega časa se manjša tudi plamen in manjši kot je, težje ga je zažgati nazaj.

Zato take bedaste ideje in želje. Ker v sebi začutiš, da so tiste ekstra smotane, čudne in neumne ideje, ki jih filtri resnega in normalnega ponavadi polovijo še preden pridejo do ust, še posebej dobro gorivo za tale ogenjček in so prav zato tako prekleto zabavne. Ali pač ker enostavno so. In je njihovo neuresničevanje kot lopata blata na žerjavico. To sem jaz, zakaj ne. Če ti pa uspe z blatom še dodatno zakurit si pa sploh zmagal.

Zato en lep Aloha vsem, ki ne pustite, da bi plameček ugasnil :).

Pa še dva filmčka iz poletnega Portes Du Soleil, en moj in en od Ž-ja. Se je mal nabral ker že dolg nisem nič napisal…

Advertisements
Tagged , , , , ,

Premočen Do Kosti – Check

Zadnjič me je prijelo, da bi napisal bucket list. Mal zato, ker to, da neki spraviš iz sebe v pisno obliko že lahko pomeni tisti ta prvi korak, da boš to vendarle enkrat naredil. Veliko stvari je: “Enkrat bi pa…” in potem pri tem  enkrat bi pa… tudi ostane, kar je malo žalostno. In kot drugo, ful velikrat dobim kakšno kul idejo kaj narest, pa jo potem pozabim, ker jo ne zapišem. Tako je v eni uri na seznamu pristalo 33 stvari, potem pa sem na tale svoj bucket list malo pozabil. Do danes. No…in zdaj med brskanjem po netu zakaj sem ravnokar skuril varovalko in kako se zveže 7 žic za elektriko v en mali reflektorček tako, da dela tudi naslednji reflektorček, ki je vezan za njim in to tako, da ima vsak svoje stikalo in jih lahko prižigaš neodvisno in da NE skuriš varovalke (anyone?)…mi je postalo strašno dolgčas in sem se raje spravil zabeležiti prvo odkljukano zadevo iz bucket lista – da me zunaj ujame dež in da sem moker od glave do pet in do gat in da v čevljih čmoka in iz njih zliješ vodo, ko jih sezuješ.

Začne se nekako tako, da zdajle bom pohitel domov, ker je ravno malo nehalo deževat. Nadaljuje se z razmišljanjem med prvimi kapljami ali bi zapeljal pod streho in počakal da neha ampak med oziranjem za streho si že tako moker, da pod Tivoli podvozom samo veselo pičiš naprej. In potem, ko ščije res na polno, se med najhujšim nalivom iz strani posveti sonce in se nad segretim asfaltom dviga meglica pare in odbijajočih se dežnih kapelj, ti pa smejoč se v samem sebi in brundajoč neko pesem vijugaš čez luže (in ne med lužami) ker si itak že tako moker, da nobeno izmikanje ne pomaga in se maš fajn.

Bah…une pocukrane izjave, ki jih folk lepi v sms-e in posta na Facebook itd… v smislu “Life isn’t about waiting for the storm to pass; it’s about learning to dance in the rain.” In potem čakajo pod podvozom, da dež neha. Kr neki :).

 

Deževen dan je tudi ok…

Tagged ,